Günaydın, Turčija

Že četrto leto zapored smo se odločili, da se udeležimo Balkan Cavers Campa (BSU), ki je to leto potekal v Turčiji. Pravzaprav to ni več nekakšna zavestna odločitev, ampak je postalo že nekako samoumevno, da »itak, da gremo!«. Zakaj? Ustreza nam sproščeno vzdušje, v katerem Balkan Cavers Camp poteka, na Balkanu se vedno dobro jé in odprava je finančno dostopna.

Našo pot proti Turčiji smo pričeli v petek dopoldne v štajerski metropoli, v Mariboru, od koder smo s FlixBusom nadaljevali do Dunaja. Na Dunaj smo prispeli ob 14. uri in imeli še nekaj časa, da smo lahko v miru kupili vozovnice za S-Bahn, s katerim smo se iz središča mesta odpeljali do letališča. Tam so sledile vse obvezne in neobvezne kontrole, tehtanje in oddajanje prtljage, čekiranje in še zadnja preverjanja, če je vse ok. Že smo se iz svojega »gate-a« pričeli vkrcavati na »Shuttle bus«, ki te iz letaliških prostorov zapelje do letala, ko sem opazila, da Maksa ni za mano. Ker se je bus pričel polniti, njega, Žiga in Alenke pa še vedno ni bilo od nikoder, se me je pričela lotevati rahla nervoza. »Kaj zdaj mečkajo,« mi je rojilo po glavi. Nakar zazvoni telefon in sledi Maksovo obvestilo, da ima Žiga s sabo samo osebno izkaznico in ga brez potnega lista ne pustijo na letalo. O šit! Kaj zdaj? Alenka, Maks in Žiga so skušali vršiti blažji pritisk na letališke delavce, pa je zaposleni rekel, da tudi, če ga tukaj spustijo na letalo, ga bo policija zgrabila in zaprla takoj, ko bo v Turčiji izstopil z letala. To se našim pogajalcem niti ni zdela tako slaba opcija – saj bi bil v arestu na varnem in toplem, tudi za jest bi mu menda kaj prinesli. V treh, štirih dneh bi pa že uredili papirje in bi lahko preostanek odprave preživel z nami! Pogajanja so šla tudi v smeri, da bi Žiga zaprosil za azilni dom v Turčiji. Ne, ne bo šlo, je bilo neomajno osebje. Tako so se na zadnjih vratih letališča žal morali posloviti in naša posadka je hitro izgubila enega člana. »Če bo šlo tako naprej,« sem si mislila, »bomo sredi drugega tedna že vsi izgubljeni!«. Ostalo nas je še 8, pred nami pa je bilo še 11 dni. Sedli smo na letalo in akcija se je lahko pričela!

Antalya, kjer se je letošnji Balkan Cavers Camp odvijal, je obmorsko mesto, ki se nahaja ob Sredozemski obali na jugu Turčije. Je popularna počitniška destinacija z mnogimi turističnimi zanimivostmi, vključno s starim mestnim jedrom, nakupovalnimi središči in živahnim nočnim življenjem, bližnjimi plažami, muzeji ter starodavnimi mesti, ki so oddaljena le nekaj ur vožnje. To območje je značilno tudi po izrazito kraškem površju, apnenčasto gorovje Taurus pa ima dolgo zgodovino jamarskega raziskovanja, saj se tam nahajajo tudi najgloblje jame v Turčiji, EGMA sinkhole in jama Kuzgun.

V poznih večernih urah smo pristali v Antalyi, kjer smo pograbili prva dva taksija, ki sta nas hotela prepeljati na plažo Lara. Lara Beach je odsek plaže, kjer smo kampirali vseh 11 dni. Je ena bolj znanih plaž v Antalyi, kjer smo lahko v izobilju uživali v kopanju na morju. Za organizacijo so skrbeli jamarji Speleology Federation of Turkey (op.p.: Jamarska zveza Turčije). Ker pa smo – zaradi urnika letalskih poletov – na kamp prispeli prvi, še pred organizatorji, seveda tam ni bilo še nikogar, na kogar bi se lahko obrnili z vprašanji. Tam je bilo namreč več kampov, pa tudi plaže in seveda nihče ni navdušen nad tem, da si ravno postavi šotor na prijetnem mestu, potem pa ga mora čez nekaj dni prestavljati drugam. Sploh pa – bilo je sredi noči, edini, ki bi nam lahko kaj povedal, pa je bil nočni čuvaj kampa, ki ni znal besedice angleško. O našem zgodnjem prihodu smo sicer pravočasno obvestili organizatorje, zato je bila edina možnost, ki sem jo lahko uporabila, ta, da sem po telefonu poklicala eno od organizatork in ji na telefon dala našega nočnega čuvaja, ki je v tistem trenutku tudi izvedel, da lahko v naslednjih dneh v njihovem kampu pričakujejo okoli 100 ljudi, mi pa smo prvi, ki smo pač že tukaj. Tako se je zadeva razpletla in končno smo lahko začeli postavljati šotore. Pri tem naj omenim še en zanimiv incident: izmed gostov kampa so k nam prišli prijazne Turkinje, ki so nam pomagale hitro postaviti šotore. Zakaj, od kje so se znašle? Ne vem, ampak to je solidarnostna gesta, ki je v Sloveniji nismo vajeni.

Prav gotovo vas pa tudi že zanima, kako se je prejšnji dan končal za Žiga? Potem, ko mu niso dovolili na letalo z nami, je poklical domov in povedal za neljubi pripetljaj. Mateja in Sebastjan sta sedla v avto in se odpeljala na nenačrtovan izlet v avstrijsko prestolnico, Žiga pa je medtem žalost utapljal v čebru, polnem pohanih perutničk.

Na poti domov so imeli jelenji pogovor. Pojasnilo, kako poteka jelenji pogovor, najdete tu:

Naslednji dan je bil prvi dan tabora in ogledov turških jam. Ker smo prejšnji dan prišli bolj pozno iz izleta, je bil seznam jam že bolj kot ne poln. Kljub temu smo si lahko ogledati 3 jame.

Tabak 1 in Tabak 2 sta arheološki jami. Bili sta naseljeni v času poznega rimsko bizantinskega obdobja. V enem izmed spodmolov v jami smo videli človeško okostje. Po jami pa je veliko keramike. Ker je tega na tem območju Turčije ogromno arheoloških ostankov iz časa Antike, arheologi sploh ne izvajajo izkopavanj. Gre za vodoravno jamo, ki se z nekaj stopnjami konča s podzemnim jezerom. V jami najdemo tudi zanimive diskaste oblike sige, po katerih sta jami tudi dobili ime. Tabak namreč pomeni krožnik.

Jama Kilise je ponorna jama s 666 m dolžine in 151 m globine. Vhod jame je zgrajen v lehnjaku, ki so ga tod odložile reke pred več tisoč let, ko so bili njihovi tokovi še aktivni. Tudi okolica jame jasno kaže z bregovi in terasami na nekdanjo rečno strugo, čeprav je območje že zelo poraščeno z drevjem in grmičevjem. Med redkim gozdom najdemo tudi gomilo.

Že zgodaj zjutraj se je slovenska ekipa, zmešana iz štajerskih in ljubljanskih jamarjev, odpravila na pot do 180 km oddaljene ponorne jame Düdencik, kar v prevodu pomeni »Ponorček«. Čeprav gre za pomanjševalnico, pa v resnici jama premore precejšnje dimenzije – v stopnjastih breznih se spušča 330 metrov v globino in 750 metrov v dolžino.

Šofer nas je pogumno in brez strahu za svoj minibus pripeljal skoraj pred vhod v jamo. Tam sta v kombiju kampirala dva mlada Turka, ki sta nas spremljala v jami, z nami pa je prišla tudi drobčkana Turkinja z velikimi dreadlocksi. Že okolica jame kaže na intenzivno raztapljanje apnenca z izrazitimi žlebiči, škrapljami in zajedami. Nase smo navlekli kombinezone in opremo ter se en za drugim odpravljali v vhodno brezno, globoko 55 metrov. Na dnu brezna pa presenečenje – v klobčič zvita debela kača, po vsej verjetnosti kakšen gož. Pa saj nismo v kakšni tropski jami, da bi bile kače v jamah! Nesrečnica je po vsej verjetnosti padla v brezno in kot kaže, tudi njej nizke temperature niso bile ravno po godu, saj se je komaj kaj premaknila.

Nadaljevali smo s spuščanjem v jamo po prelepih breznih, kjer so stene bile obložene z rudisti, tla pa so bila na debelo obložena s sigo. Zanimivo je bilo opazovati, kako je bila jama opremljena. Čisto po šolsko. Tudi tehnično je bila precej raznolika, jaz bi v tej jami postavila kar poligon za opravljanje izpitov za Jamarja, saj vsebuje vse elemente, ki jih je potrebno obvladati.

Preden smo vsi prišli iz jame, je minilo že kar nekaj ur. Naš šofer je imel očitno veliko prostega časa, saj je medtem, ko smo mi kolovratili po Dudenciku, v prtljažnik minibusa naložil kubik drv. Ko smo se preoblekli v bolj lahka oblačila in obuli japonke, sta nas vodiča postregla s kavo/čajem in med prijetno debato smo opazili zajetnega škorpijona, ki se je smukal okoli naših golih prstkov! Pa dobro no, kače, škorpijoni, a sem jaz v Turčiji ali v Avstraliji?! Z zanimanjem smo ga opazovali, ko se je fotogenično nastavljal objektivu in prisluhnili razlagi domorodca, ki je povedal, da je strupenost škorpijona povezana s številom členkov, ki tvorijo njegov rep. »Naš« škorpijon je imel pet členkov, torej je – po besedah domorodca – že kar »gajsten«. So pa baje v Turčiji vajeni škorpijonovega pika in zato so vse ambulante opremljene z ustreznimi protistrupi, nas je podučil. Sama pa sem si v spomin priklicala lokacijo zdravstvenega doma v vasi v dolini, mimo katerega smo se peljali. Za vsak slučaj. Preden smo se odpravili nazaj, sem še skočila zaliti grm, pri tem pa previdno oprezala na vse strani, kje bo prilezel kak škorpijon ali kača. Verjetno smo se vsi počutili podobno oprezne tisti večer.