Regionalizacija slovenskih krajin

Projekt Prenova Regionalne razdelitve krajinskih tipov in izjemnih krajin v Sloveniji in njihova digitalizacija (CRP V5-2135)

O projektu

Ciljni raziskovalni projekt V5-2135

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta prof. dr. Mojca Golobič (vodja) doc. dr. Nadja Penko Seidl asist. dr. Tadej Bevk asist. dr. Barbara Kostanjšek doc. dr. Tomaž Pipan Klara Brecelj Tadeja Ažman

ACER Novo mesto, d.o.o. mag. Jelka Hudoklin mag. Irena Hočevar Suzana Simič

ZRC SAZU izr. prof. dr. Žiga Kokalj Adam Gabrič

Zunanji sodelavec dr. Drago Kladnik

Trajanje projekta: 01.10.2021 - 30.09.2024 Vrednost projekta: 200.000,00 €

Naročniki: Ministrstvo za naravne vire in prostor Ministrstvo za kulturo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije

Namen in cilji

Namen prenove Regionalne razdelitve krajinskih tipov je bil pripraviti temeljne strokovne podlage na področju krajine, v ta namen posodobiti vsebino in prikaz regionalne razdelitve krajin ter območij, pomembnih za prepoznavnost, izjemnih krajin in krajinskih prvin v izjemnih krajinah. To gradivo je nujna osnova za izvajanje mednarodnih zavez in nacionalne zakonodaje s področja krajine v politikah načrtovanja prostora, kmetijstva, varstva okolja, varstva kulturne dediščine in ohranjanja narave, pa tudi drugih, s krajino povezanih politikah.

Cilji:

C1 prenova metodologije posodobitve regionalizacije krajinskih tipov;

C2 posodobitev Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji z usmeritvami za varstvo in razvoj v okviru instrumentov ključnih javnih politik;

C3 prenova meril in posodobitev seznama izjemnih krajin;

C4 prenova meril in metode določanja prepoznavnih slovenskih krajin in njihova vključitev v regionalizacijo krajinskih tipov;

C5 inventarizacija in digitalizacija krajinskih prvin v izjemnih krajinah;

C6 priprava podatkovnih slojev regionalizacije krajin, prepoznavnih in izjemnih krajin v vektorski obliki.

Izhodišča posodobitve

Prvotna Regionalna razdelitev krajinskih tipov je bila na Oddelku za krajinsko arhitekturo izdelana po naročilu takratnega Urada za prostorsko planiranje na Ministrstvu za okolje in prostor med leti 1991 in 1998. Skupina približno 20 sodelavcev z različnih delov Slovenije pod vodstvom zaslužnega profesorja dr. Janeza Marušiča je v nekaj letih izvedla celovit popis in regionalizacijo slovenskih krajin na štirih hierarhičnih ravneh vključno z opisom značaja ter vrednotenjem kakovosti posamezne enote.

Prvotna študija je bila prelomno in pionirsko delo na področju inventarizacije in karakterizacije krajine. V prvih korakih njene prenove smo z anketo želeli preveriti, v kolikšni meri jo strokovnjaki, ki delujejo na področju urejanja prostora, poznajo in uporabljajo, kaj pri njej pogrešajo ter katere vsebine so najbolj potrebne prenove. Odzvalo se je 127 strokovnjakov s 15 različnih področij, od teh je 56 anketirancev odgovarjalo na vprašanja o uporabi in dajalo predloge glede prenove.

Na osnovi njihovih odgovorov, analize vključenosti krajine v različne politike, ter pregleda tujih primerov karakterizacij krajinesmo oblikovali spodnja izhodišča za prenovo:

Premik osnovne ravni popisa s tretje na četrto hierarhično raven. Osnovna enota popisa krajine je zdaj krajinska podenota, ki jo definiramo kot območje z enotnim krajinskim značajem. Natančnejši je tudi zaris krajinskih podenot. V prvotni Regionalizaciji so bile meje narisane na zemljevide v merilu 1:250.000 in kasneje digitalizirane. V prenovi smo meje krajinskih podenot zarisali v natančnosti 1:25.000, kar je bolj prilagojeno merilom kartografskih prikazov prostorskih aktih. Prenova vsebin opisa. Vsebine so bile potrebne prenove predvsem z vidika sprememb, ki so v tem času zaznamovale krajino ter zaradi prešibke navezanosti usmeritev na instrumente načrtovanja in upravljanja.

Večja objektivizacija popisa. Natančen protokol popisa s predpripravljenimi katalogi prvin, vzorcev, procesov in usmeritev je prispeval k večji doslednosti pri popisovanju (kljub različnim popisovalcem) in lažji primerljivosti rezultatov.

Transparentnejši in enostavnejši pristop k vrednotenju prepoznavnosti. Namesto določanja posebnih/dodatnih območij prepoznavnosti, je slednja ovrednotena na ravni krajinskih podenot s posodobljenimi in poenostavljenimi merili.

Prenovljena (poenostavljena in transparentnejša) merila za vrednotenje izjemnih krajin in ponovljeno vrednotenje. Določitvi izjemnih krajin v letu 1996 ni sledilo njihovo formalno varovanje in/ali priprava usmeritev za njihovo varstvo in upravljanje, zato tudi ni bilo spremljanja njihove kakovosti.

Usmeritve za načrtovanje, upravljanje in varstvo krajine so pripravljene na splošni ravni za posamezne vzorce in procese, ki jih spreminjajo, ter dodatno prilagojene posebnostim vsake krajinske podenote.

Metoda dela

Metoda popisa krajinskih podenot, vrednotenja prepoznavnosti in izjemnosti je sestavljena iz treh korakov: kabinetne analize, terenskega ogleda in kabinetne sinteze. Pri vseh treh korakih so popisovalci uporabljali orodja, ki smo jih razvili med samo pripravo študije.  

Temelj regionalizacije krajine je opredelitev njenega značaja.

Značaj krajine tvorijo krajinske značilnosti (relief, površinski pokrov, raba) v kombinaciji s krajinskimi prvinami, končno razsežnost pa značaj krajine pridobi skozi lečo posameznikove zaznave.

Kabinetna analiza 

Kabinetna analiza je namenjena pregledu in analizi podatkov, ki so zbrani za posamezno krajinsko enoto. Na osnovi ugotovitev je bil predizpolnjen spletni obrazec za popis krajinskih podenot.  Ključne vsebine kabinetne analize so:

preveritev ustreznosti zarisa meja enot in podenot,
splošni opis enote,
opis značaja krajinskih podenot,
identifikacija procesov in pritiskov v podenoti,
vrednotenje prepoznavnosti in izjemnosti,
priprava usmeritev ter
načrtovanje terenskega ogleda.

Terenski ogled 

Terenski ogled je vključeval pregled in zabeležko vseh pomembnih prvin, vzorcev in drugih značilnosti, ki so bile kabinetno identificirane, preveritev procesov in pritiskov, beleženje značaja, procesov in pritiskov s fotografiranjem, skupaj z določanjem pomembnih točk opazovanja in točk, ki so pomembne za spremljanje stanja krajine.  

Kabinetna sinteza

Po opravljenem terenskem delu je sledila dopolnitev vnosov v spletnem pregledovalniku vključno s fotografijami krajinskih vzorcev in procesov, izjemnih krajin, prepoznavnih prvin in usmeritvami za posamezne vzorce in procese.

V natančnosti 1 : 25.000 so bile v podatkovnem sloju na novo zarisane meje krajinskih podenot in izjemnih krajin.  

Rezultati

Popisanih je 66 enot in 237 krajinskih podenot, kar je 1 enota in 10 podenot manj kot v prvotni regionalizaciji. Poleg natančnejšega zarisa meja so v nekaterih primerih predlagani še premiki meja, kot je združevanje podenot ali razdelitev podenote, ki so utemeljeni tudi z značajem dela podenote.

Vse spremembe meja podenot so prikazane na zemljevidih.

Do podrobnejših podatkov lahko uporabnik dostopa z interaktivnim zemljevidom krajinskih podenot, kjer se s klikom na vsako posamezno podenoto prikažejo:

umestitev v krajinsko enoto in regijo ter opis njunih značilnosti,
opis značaja krajine,
značilne krajinske prvine in vzorci,
trenutni, pretekli in pričakovani procesih ter nanje vezane usmeritve.

Za vsako podenoto je tudi navedeno, ali je nacionalno prepoznavna z utemeljitvijo po merilih, v podenotah z izjemnimi krajinami so navedene, opisane in slikovno prikazane tudi te.

Prepoznavnost krajine

Prepoznavnost razumemo kot »… skupek značilnosti krajinske zgradbe in njenih simbolnih pomenov (vrednosti), po katerih je neko krajinsko območje mogoče prepoznati, ter je reprezentativno za državo ali regijo« (Hudoklin in sod., 2005). Kot taka je prepoznavnost izrazito vezana na značaj krajine, slednjega pa določamo in opisujemo na ravni krajinskih podenot.

Na zemljevidih lahko primerjamo območja nacionalne prepoznavnosti pred prenovo (levo) in po prenovi (desno).

Merila prepoznavnosti

Zgodovinski pomen in pričevalnost, kontinuiteta rabe. Krajina je posledica značilnega načina bivanja oz. rabe prostora skozi daljše časovno obdobje (npr. planšarije, poljska razdelitev – kolonizacija), ki so ustvarili prepoznavne prvine in vzorce. Krajina je pričevalna zaradi zgodovinskih ali drugih pomembnih dogodkov, oseb, mitov, umetniških del, tehniške dediščine (npr. območje soške fronte, klavže).

Simbolna vrednost. Območje ali prvine in vzorci so predmet likovnih, literarnih upodobitev in simbolov, so označevalci določenega območja.
Značilna (vizualna) podoba. Krajina je prepoznavna zaradi svoje značilne podobe. Krajinski vzorci in prvine so prepoznavni zaradi svoje tipičnosti/regionalne specifičnosti (npr. značilna oblika vinogradniških teras, suhozidi, kozolci) ali edinstvenosti (npr. soline).

Preglednica: nacionalno prepoznavne podenote po krajinskih regijah

Izjemne krajine

Na zemljevidih lahko primerjamo območja izjemnih krajin pred prenovo (levo) in po prenovi (desno).

Merila izjemnosti

Jasnost in dovršenost krajinske zgradbe. Krajinska zgradba je jasno izražena in prepoznavna, zanjo sta značilna tako pestrost kot prostorski red. Raba prostora in materiali so usklajeni z naravnimi značilnostmi.

Edinstvenost. Krajina je idealen, reprezentativen predstavnik območja s podobnimi značilnostmi ALI poseben ali redek pojav.

Slikovitost, izjemne vedute. Krajina je zaradi naravne zgradbe ali grajenih prvin; njihovih oblik, dimenzij ali kompozicije vizualno privlačna zlasti v značilnih vedutah.

Obstoječi seznam izjemnih krajin je bil ponovno ovrednoten z uporabo zgoraj navedenih meril. Z enakimi merili so bili ovrednoteni predlogi novih izjemnih krajin. Po prenovi seznama je izjemnih krajin skupno 82, od tega smo 14 izjemnih krajin opredelili na novo, 19 obstoječih izjemnih krajin pa meril več ne izpolnjuje in so s seznama odstranjene.

Zajem krajinskih prvin v izjemnih krajinah

Inventarizacijo izjemnih prvin v izjemnih krajinah smo začeli z opredelitvijo možnosti za samodejni zajem prvin iz podatkov daljinskega zaznavanja. Možnosti samodejnega zajema so služile kot pomoč pri opredelitvi najboljšega načina inventarizacije posamezne prvine, ob čemer smo sprva preverili ali primerni prostorski podatki o krajinskih prvinah že obstajajo ali jih je treba šele pridobiti. Primerne podatke smo prevzeli iz obstoječih baz:

digitalni topografski model (cerkve, gradovi, vrhovi…)
dejanska raba tal (naselja, travniki, sadovnjaki)
kataster stavb (samotne kmetije…)
vodni kataster
kontrolni sloji MKGP (suhozidi, grbinasti travniki)
pedološka karta
kraške kotanje

Za ostale prvine smo ocenili, ali sta ročna digitalizacija in samodejni zajem prvin v izjemnih krajinah možna in kateri je za izbrana območja bolj primeren.

*Primer zajetih izjemnih prvin v izjemni krajini Jekel.*

Model za zaznavanje olesenele vegetacije je bil izdelan na 20 območjih s približno 19.000 digitaliziranimi poligoni olesenele vegetacije.

Klasifikacija vegetacijskih prvin je potekala na podlagi digitalnih ortofoto posnetkov v dveh korakih:

zaznavanje vseh krošenj s konvolucijsko nevronsko mrežo,
razvrščanje zaznane olesenele vegetacije po razredih olesenele vegetacije.

Zaznavanje krošenj s konvolucijsko nevronsko mrežo.

Razvrščanje po razredih olesenele vegetacije.

Najuspešnejše je razvrščanje vegetacijskih prvin potekalo v območjih z manjšim številom poligonov vegetacije, največ poligonov dreves pa je bilo pravilno razvrščenih, kjer je bilo številčno najmanj dreves (predvsem območja intenzivne kmetijske obdelave).

Usmeritve

Prenovljena Regionalna razdelitev krajinskih tipov Slovenije (RRKTS) je temeljna strokovna podlaga za krajino, namenjena uporabi na vseh ravneh prostorskega načrtovanja, upravljanja in varstva krajine.

V poročilu so bile pripravljene naslednje usmeritve za njeno uporabo:

Usmeritve za regionalno in lokalno raven Za uporabo pri pripravi strateških in izvedbenih prostorskih aktov, kot so regionalni prostorski plani, občinski prostorski načrti, občinski podrobni prostorski načrti ter odloki o urejanju naselij in krajine. Če se za akt pripravlja posebna strokovna podlaga – krajinska zasnova, se rezultati regionalne razdelitve krajinskih tipov vključijo v tej fazi, ali pa kot neposredna podlaga za vsebine akta.

Usmeritve za sektorje Za oblikovanje politik, programov in posameznih ukrepov varstva in upravljanja krajine na področjih: poselitev in graditev objektov, kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje voda, rudarstvo, promet, varstvo kulturne dediščine in ohranjanje narave.

Usmeritve za presojo vplivov na okolje Za uporabo v postopkih PVO in CPVO, in sicer po korakih presoje, vključno z določanjem ciljev in območja obravnave, opisom okolja, oceno vplivov ter določitvijo omilitvenih ukrepov. Posebna pozornost je namenjena upoštevanju prepoznavnih in izjemnih krajin, kjer je krajina bolj ranljiva za nove posege.

Ciljni raziskovalni projekt V5-2135

Izvajalci

Financerji